Poznavanje stereotipov o moških v šolskih programih

Danes nas je prijetno presenetil članek v Sobotni prilogi Dnevnika Objektiv o Avstraliji in njeni uvedbi tečaja o enakosti spolov. Tam os zaradi dejstva, da je vsak dan ena žrtev, kjer so zaradi tega, ker vsak dan ena ženska umre kot žrtev družinskega nasilja, uvedli od vrtca pa do srednje šole po vertikali učenje o stereotipih o moških, s čimer želijo vplivati na novo kulturo med spoloma, na dvig zavesti o ženskah in moških in njihovi enakopravnosti. Pri tem se nam zdi najbolj pomembno dejstvo, da se ministrstvo za šolstvo zaveda povezanosti izobraževanja, dvigovanja kulture o strpnosti, dvigovanja splošne kulture kot ene od oblik boja prosti nasilju nad ženskami.

Naš projekt je bil namenjen ne le igrivemu in zabavnemu spoznavanju stereotipnih obrazcev, ki prežemajo naše medije, temveč se skuša spopasti na konkretnem polju s povečanimi pojavi nasilja nad ženskami. Bodisi mladimi, bodisi na cesti bodisi v družinskem življenju. Vsako malo bolj poglobljeno pisanje, govorjenje in obveščanje o tem pripomore k postopnemu ozaveščanju.

Projekt M/Ž KLIŠEJI se izteka

»MDDSZ ni odgovorno za informacije, ki jih vsebuje gradivo, in za njihovo nadaljnjo uporabo, ker predstavljajo poglede avtorja/avtorice.«

Projekt M/Ž klišeji se končuje. Skozi nekja mesecev smo ekipa umetnic, oblikovalk in sociologinj prodirale na teren samoumevnosti stereotipa pri obravnavah spola in spolnih razlik. Ni nam bilo lahko. Časi so takšni, ko se pojavljajo različne nestrpnosti in sovraštva, ki nastajajo na podlagi prevzetih klišejev do moških in žensk. Časi so takšni, da današnjim mladim dekletom ni več podarjeno vedenje o njihovih pravicah, da vse, kar je bilo nekoč izborjeno, se počasi kruši, izničujejo in tudi one same se bodo morale boriti tako kot njihove mame, za priznanje pravic spola, za prenehanje poniževanja in zaničevanja.

Projekt je tako na vizualni kot tud na osveščevalni ravni problematiziral uporabo spolnih razlik, hkrati pa je kritično prevetril določene metode, kjer stereotip postaja praksa, kjer ni več nobene kritičnosti. Sezamovke smo se borile proti samoumevnosti, ki se tako rada vcepi v zavest, ki lahko pripelje tudi do škodljivih ravnanj, zlasti tistih, ki te vzorce zlahka uporabljajo.

Zaradi naraščajočih negativnih pojavov v družbi smo želele opozoriti, da je potrebno dati več poudarka na izobraževanju, usposabljanju, na delu z mladimi.  Zato smo se odločili, da je skupina umetnikov, oblikovalcev, socialnih pedagogov in sociologov na vrsti delavnic in na končni razstavi spodbudila skupine mladih v starosti od 15 do 18 let, da so zbirali in predstavili žensko – moške slogane, zakoreninjene v njihovi okolici, v medijih, ki jih prebirajo, v vsakdanjem življenju, kjer opažajo določene vzorce vedenja do žensk in do moških. Naš cilj je bil, da jih spodbudimo k spopadanju s temi vzorci, četudi jih srečujejo v družini, med prijatelji ali so imeli celo sami o tem že privzeto mnenje, svoje lastne poglede. Vse to bomo skušali vizualizirati in prenesti na tiste vrste obveščanja, ki lahko vplivajo na druge mlade, na njihove vrstnike, da premislijo o svojih klišejskih ravnanjih. Ob delavnicah smo gledali tudi filme na to vsebino, se pozabavali z modo, ustvarjali na različnih delavnicah ročnih spretnosti, kjer smo zamenjali vloge, kjer so fantje delali zgolj tim »ženska opravila« in dekleta »tim. moška«. Za vse udeležence je bil projekt zabaven. Nismo pa želeli ostati le znotraj štirih sten, šli smo tudi na več najbolj obiskanih lokalov od lokalov na Petkovškovem nabrežju, do lokalov na Bregu, do lokalov na Novem trgu in v soseskah kot je Dravlje in Celovški dvoru, kjer smo razdelili prtičke za pod skodelice in kjer smo se pogovarjali z lastniki lokalov in gosti, ki so prebirali sporočila. Bila je to nova izkušnja in zanimiva interakcija.

Projekt podpira MDDSZ,

MDDSZ ni odgovorno za informacije, ki jih vsebuje gradivo, in za njihovo nadaljnjo uporabo, ker predstavljajo poglede avtorja/avtorice.

Žensko imam privezano le v avtu (Val 202)

Praktično v vseh prilogah Dela, ki naj bi bil resna časopisna hiša, mrgoli predsodkov predvsem do žensk.

Zdi se, kot da so vsi, ki delajo na reklamah in reklamnih agencijah, vsi, ki se osredotočajo na nakupovalne tarče, nagnjeni k obravnavi seksističnih predpostavk enega ali drugega spola. Vendar prednjačijo predsodki pri ženskah.

V eni od prilog Dela se srečamo s trditvijo:

Ženske menda kupujemo več zaradi nenasitnega apetita po čevljih, torbicah in vsem, kar se sveti. Zveni znano?

Banalno. Torej, kompulzivne ženske nakupujejo svetleče stvari. Nekako tako kot tatinske srake napadajo vse, kar se sveti. In modni zapovedovalci lahko spet udarijo nov modni slog, ki zapoveduje, kaj naj ženske nakupujejo, saj so ja ženske. Njihovo ženskost opredeljujejo pravi nakupi.

No, delove reklame niso prizanesljive včasih tudi moškim, čeprav posredno spet udarjajo po ženskah. Npr. Objava reklame za zaposlitev v podjetju Schwarzmann. "Ni za mamine sinčke", se glasi. Torej mamini sinčki nimajo kaj iskati v tako moških službah.

KAj pa RADIO Slovenija? Val 202?

Je kaj bolšji, se da pričakovati, da je med poslušalstvom kar ogromno žensk in to tudi poročenih. V reklami (ki naj bi bila kampanja za varno vožnjo) se je znašla tale cvetka:

Žensko imam privezano le v avtu.

Pravzaprav nedopustne domislice, ki se nakaterim zdijo celo smešne, uidejo izpod "budnih" oči urednic ali urednikov.

Ni dovolj, da se razburjamo doma, potrebno bo opraviti s takimi šovinističnimi in seksističnimi izjavami drugače. Zakaj ne bi ženske odpovedale plačevanje naročnine takemu radiu, ki dopušča šovinistične izpade, ker to ni bila izjava, ki je ušla tako mimogrede, to je bila kampanja za varno vožnjo v prometu. Verjetno tisti, ki vidijo v ženskah le potrošnice in nakupovalke, le tiste, ki jih je treba privezati (raznorazne fantazme, zakaj žensko privezati....), tudi ne morejo razumeti posledic svojih besed, razen takrat ko se jim zgodi bumerang. Ko ženske odpovedo svojo pokornost!

Zakaj so ženske še vedno objekt?

Biti lepa" je v teh časih velik diktat. Kot da je edini užitek današnjega sveta v tem, kar je vidno navzven, v podobi, v opredmetenju. Primerjava dekleta, žensk in avta kot igračke za moške je sicer resda dolgoletna fantazma moškjega sveta, ki se je najbolj izkazovala na avtomobilskih sejmih, kjer so lepotice igrale vlogo avta.

Še večji diktat današnjega časa je "Biti vedno lepa in zraven še uspešna v službi". Gre za premik od hedonizma, uživanja življenja, v iskanje uspešnosti v službi. Te pa so še zmeraj slabše plačane od moških, ženske, kljub boljši izobraženosti ali izobrazbeni stopnji zasedajo slabša delovna mesta, več je tudi brezposlenih in več kot 70% jih živi v enostarševskih družinah. Kar pomeniu, da ženske prevzemajo tisto nevidno manj priznano in družbeno manj opevano stvarnost, kjer se ženski pripiše skrbstveno delo.

Problem pripisovanja vlog ali diktat nekihzunanjih zahtev, kakšna mora biti sodobna ženska, je izvor vrste frustracij, nevroz in težav žensk, ki ne zmorejo več toliko vlog, ki ne zmorejo več domačega neplačanega dela in opravljanja perfektnega gospodinjstva. Ženske se počutijo vse bolj utrujene, ne počutijo se dobro, podredijo se temu pritisku. Ženske razvijajo nekakšne modele hiper odgovornosti, individualnosti in s tem osamljenosti. Na eni strani odrkivajo same sebe, na drugi pa se čutijo eksistenčno utrujene (zlasti matere samohranilke)

Današnja ženska si želi trenutka novega ravnotežja med tem, koliko skrbi za druge in koliko drugi skrbijo zanjo. Hoče čas zase in brez plenov, ne želi živeti pod stalnim pritiskom hitenja, želi si, da se za trenutek laho oddahne. Želi se smejati, vendar ne slabim šalam na svoj račun in na račun "blondink". Ne želi si postati moški, da bi se osvobodila ali emancipirala, temveč želi ponovno premisliti svoj spol po koščkih in sestavljeno v celoto, brez diktatov, in se relizirati kot ženska.

"

Zakaj izbiramo citate?

Zato ker se ravno preko jezika vidi, kako se je znižala kultura v odnosu med moškim in žensko. Če analiziramo vrsto resnih časopisov in revij ali pa izjav ljudi na najbolj odgovornih mestih (med drugim se tudi nova ministrica za finance ob predstavitvi nagovarja v moškem spolu, ona je minister in ne ministrica) vidimo, da je v javni rabi ogromno nepravičnih in seksitičnih oznak predvsem žensk, ogromno poenostavitev in "večnih" resnic, s katerimi se morajo spopadati današnje mlade ženske in moški. Problem nastane, ko ni nikogar, ko bi se temu zoperstavljal in ko ni več želje, da bi se te večne resnice ovrglo. Uporaba moškega spola pri poklicih, pri prevzemanju določenih vlog v družbi, prevzemanju odgovornejših delivnih mest, kjer se zdi, kot da ne obstaja besed ženskega spola, je le vrh take ledene gore, ki izvira iz patriarhalnega obvladovanja življenja.In seveda, kjer je ženska objekt in ne subjekt.