Projekt M/Ž KLIŠEJI se izteka

»MDDSZ ni odgovorno za informacije, ki jih vsebuje gradivo, in za njihovo nadaljnjo uporabo, ker predstavljajo poglede avtorja/avtorice.«

Projekt M/Ž klišeji se končuje. Skozi nekja mesecev smo ekipa umetnic, oblikovalk in sociologinj prodirale na teren samoumevnosti stereotipa pri obravnavah spola in spolnih razlik. Ni nam bilo lahko. Časi so takšni, ko se pojavljajo različne nestrpnosti in sovraštva, ki nastajajo na podlagi prevzetih klišejev do moških in žensk. Časi so takšni, da današnjim mladim dekletom ni več podarjeno vedenje o njihovih pravicah, da vse, kar je bilo nekoč izborjeno, se počasi kruši, izničujejo in tudi one same se bodo morale boriti tako kot njihove mame, za priznanje pravic spola, za prenehanje poniževanja in zaničevanja.

Projekt je tako na vizualni kot tud na osveščevalni ravni problematiziral uporabo spolnih razlik, hkrati pa je kritično prevetril določene metode, kjer stereotip postaja praksa, kjer ni več nobene kritičnosti. Sezamovke smo se borile proti samoumevnosti, ki se tako rada vcepi v zavest, ki lahko pripelje tudi do škodljivih ravnanj, zlasti tistih, ki te vzorce zlahka uporabljajo.

Zaradi naraščajočih negativnih pojavov v družbi smo želele opozoriti, da je potrebno dati več poudarka na izobraževanju, usposabljanju, na delu z mladimi.  Zato smo se odločili, da je skupina umetnikov, oblikovalcev, socialnih pedagogov in sociologov na vrsti delavnic in na končni razstavi spodbudila skupine mladih v starosti od 15 do 18 let, da so zbirali in predstavili žensko – moške slogane, zakoreninjene v njihovi okolici, v medijih, ki jih prebirajo, v vsakdanjem življenju, kjer opažajo določene vzorce vedenja do žensk in do moških. Naš cilj je bil, da jih spodbudimo k spopadanju s temi vzorci, četudi jih srečujejo v družini, med prijatelji ali so imeli celo sami o tem že privzeto mnenje, svoje lastne poglede. Vse to bomo skušali vizualizirati in prenesti na tiste vrste obveščanja, ki lahko vplivajo na druge mlade, na njihove vrstnike, da premislijo o svojih klišejskih ravnanjih. Ob delavnicah smo gledali tudi filme na to vsebino, se pozabavali z modo, ustvarjali na različnih delavnicah ročnih spretnosti, kjer smo zamenjali vloge, kjer so fantje delali zgolj tim »ženska opravila« in dekleta »tim. moška«. Za vse udeležence je bil projekt zabaven. Nismo pa želeli ostati le znotraj štirih sten, šli smo tudi na več najbolj obiskanih lokalov od lokalov na Petkovškovem nabrežju, do lokalov na Bregu, do lokalov na Novem trgu in v soseskah kot je Dravlje in Celovški dvoru, kjer smo razdelili prtičke za pod skodelice in kjer smo se pogovarjali z lastniki lokalov in gosti, ki so prebirali sporočila. Bila je to nova izkušnja in zanimiva interakcija.

Projekt podpira MDDSZ,

MDDSZ ni odgovorno za informacije, ki jih vsebuje gradivo, in za njihovo nadaljnjo uporabo, ker predstavljajo poglede avtorja/avtorice.

Kaj pravi najnovejša literatura o ž-m klišejih?

http://www.nybooks.com/articles/2016/08/18/hot-sex-young-girls/?utm_medium=email&utm_campaign=NYR%20Girls%20wildlife%20fashion%20science&utm_content=NYR%20Girls

Dve novi knjigi, ki govorita o ameriških dekletih. Avtorica Nancy Joe Sales je naredila več kot 200 intervjujev z mladimi dekleti in ugotovila, da so mlada dekleta danes prek kulture socialnih medijev izjemno izpostavljena seksizmu in hiperseksualnosti. Čeprav zgleda, kot da so ameriška dekleta najbolj privilegirana in najbolj uspešna na svetu, se prav po zaslugi nekajurne vsakodnevne izpostavljenosti socialnim medijem soočajo z on-line grozečo kulturo, kjer so one seksualni objekt. In so prav pred tovrstnimi zlorabami nebogljene, mogoče celo bolj nebogljene kot njihove matere pred 30-imi leti.Predvsem zaradi izpostavljenosti mizogenim šalam, pornografskim podobam in grozečim izjavam o njih sami, ki jim rušijo samopodobo in samospoštovanje.

Če vas ta uvod zamika, si preberite zgornjo kolumno iz New York Review of Books.

Petkova delavnica

Na petkovi delavnici izdelave značk smo se zabavali ob zabavnem komentiranju moško-ženskih vlog. Seveda da smo imele ženske težave s tehničnimi zadevami in smo ugotovile, kako so moški bolj spretni od nas in tako potrdili, da nekateri stereotipi le niso čisto iz trte zviti. Sodelovali so mladi iz BIC, Živilska šola in več mladih iz MPM.

Moj okras je mož

Moj okras je mož (Ona, 19.1.2016)

Jaz brez dvoma s svojim partnerjem živim avanturo. Zanj se uredim, kot sem se, ko sva se spoznavala, zapeljevala. Še vedno si želim biti tudi v spalnici zanj poželjiva (Onaplus 5.7.2016)

Doma pri pospravljanju bodi vedno urejena in v seksi oblačilih, sploh če je mož doma. (Ona 26.7. 2016)

 

Feminizem zadnjih 10 let kot da spi....Vendar ni vse tako rožnato, da bi lahko miroval. Pri pravicah žensk se vidi, da obstaja določena regresija. Če pa bi naštevali statistične podatke o pretepenih ženskah, o posiljenih ženskah, o množičnih posilstvih kot kriminalnem sredstvu poniževanja in podrejanja žensk, o žrtvah nasilja, o samohranilkah, o vsem neenakostim, ki smo jim priča v delovnem procesu, na delovnem mestu, potem bi videli, da je še kako potreben ta novi prebujeni feminizem. Pa vendar ženske same (primer revije Ona) zavzeto sprejemajo teze o svojem spolu, ki mora biti vedno na uporabo moškemu, tudi ko čisti tla ali stranišče, tudi ko kuha pečenko ali klobase za svojega partnerja, vedno mora biti zapeljiva. Dejstvo je, da so urednice One ženske in večina kolumnistk tudi. Toda to še ne pomeni, da bodo zastopale stališča spola, ne, v imenu novih uredniških politik bodo vzdrževale podobo žensk tako, da bodo časopisi polni reklam, ki bodo to žensko zasipale z imperativi, kakšna mora biti. Kakšno spodnje perilo si mora kupiti, katere kreme sodijo na njen obraz in s katerimi dišavami se mora odišaviti.Objavljali bodo slike fotomodelov in retuširali prej-potem ženske podobe. Ženske pa si bodo dopuščale, da sem jim vsiljuje ta nova podoba: Bodi lepa za vsako ceno. Češ saj svojo podobo si lahko z minimalnimi posegi izboljšaš in nekoga boš s tem osrečila. Ko je ta ženska še mlada, se da vse to narediti z minimalnimi posegi pri frizerju/frizerki, kozmetičnem salonu etc. Kasneje te retušira novodobni lepotni kirurg, ali pa to celo naredi njegov sin in mastno zaračuna.

Ko si ženska prilepi brke, nastane preobrat! Ko je v 19. stoletju obleka hlače tudi. Ko je začela voziti avto prav tako. Ko je šla prvič na volitve in ko se danes bojujejo za ohranitev pravice, da odloča o svojem telesu, o splavu.

Iz zgornjih citatov se da videti, kako se morajo ženske danes ponovno bojevati tudi za seksualno svobodo.Celo njihove mame so imele to svobodo. In zdi se, kot da se hčerkam godi slabše kot njihovim mamam.

Zakaj so ženske še vedno objekt?

Biti lepa" je v teh časih velik diktat. Kot da je edini užitek današnjega sveta v tem, kar je vidno navzven, v podobi, v opredmetenju. Primerjava dekleta, žensk in avta kot igračke za moške je sicer resda dolgoletna fantazma moškjega sveta, ki se je najbolj izkazovala na avtomobilskih sejmih, kjer so lepotice igrale vlogo avta.

Še večji diktat današnjega časa je "Biti vedno lepa in zraven še uspešna v službi". Gre za premik od hedonizma, uživanja življenja, v iskanje uspešnosti v službi. Te pa so še zmeraj slabše plačane od moških, ženske, kljub boljši izobraženosti ali izobrazbeni stopnji zasedajo slabša delovna mesta, več je tudi brezposlenih in več kot 70% jih živi v enostarševskih družinah. Kar pomeniu, da ženske prevzemajo tisto nevidno manj priznano in družbeno manj opevano stvarnost, kjer se ženski pripiše skrbstveno delo.

Problem pripisovanja vlog ali diktat nekihzunanjih zahtev, kakšna mora biti sodobna ženska, je izvor vrste frustracij, nevroz in težav žensk, ki ne zmorejo več toliko vlog, ki ne zmorejo več domačega neplačanega dela in opravljanja perfektnega gospodinjstva. Ženske se počutijo vse bolj utrujene, ne počutijo se dobro, podredijo se temu pritisku. Ženske razvijajo nekakšne modele hiper odgovornosti, individualnosti in s tem osamljenosti. Na eni strani odrkivajo same sebe, na drugi pa se čutijo eksistenčno utrujene (zlasti matere samohranilke)

Današnja ženska si želi trenutka novega ravnotežja med tem, koliko skrbi za druge in koliko drugi skrbijo zanjo. Hoče čas zase in brez plenov, ne želi živeti pod stalnim pritiskom hitenja, želi si, da se za trenutek laho oddahne. Želi se smejati, vendar ne slabim šalam na svoj račun in na račun "blondink". Ne želi si postati moški, da bi se osvobodila ali emancipirala, temveč želi ponovno premisliti svoj spol po koščkih in sestavljeno v celoto, brez diktatov, in se relizirati kot ženska.

"

Zakaj izbiramo citate?

Zato ker se ravno preko jezika vidi, kako se je znižala kultura v odnosu med moškim in žensko. Če analiziramo vrsto resnih časopisov in revij ali pa izjav ljudi na najbolj odgovornih mestih (med drugim se tudi nova ministrica za finance ob predstavitvi nagovarja v moškem spolu, ona je minister in ne ministrica) vidimo, da je v javni rabi ogromno nepravičnih in seksitičnih oznak predvsem žensk, ogromno poenostavitev in "večnih" resnic, s katerimi se morajo spopadati današnje mlade ženske in moški. Problem nastane, ko ni nikogar, ko bi se temu zoperstavljal in ko ni več želje, da bi se te večne resnice ovrglo. Uporaba moškega spola pri poklicih, pri prevzemanju določenih vlog v družbi, prevzemanju odgovornejših delivnih mest, kjer se zdi, kot da ne obstaja besed ženskega spola, je le vrh take ledene gore, ki izvira iz patriarhalnega obvladovanja življenja.In seveda, kjer je ženska objekt in ne subjekt.