Prijatelji po svetu

Tole nam pošiljajo prijatelji, ki so v svetu, torej nekaj globokoumnih od drugod:

Evo, se ena za na prticek "Moja soproga spada v mojo kuhinjo" http://www.rtvslo.si/svet/nigerijski-predsednik-buhari-moja-zena-spada-v-mojo-kuhinjo/405235

KAKO se spopadajo z M/Ž stereotipi v Indiji

Ne gre le za stereotipe, gre za obliko, za sprejete vzorce, tradicionalno razumevanje vlog, kaj smejo ženske in kaj moški. Tradicionalno se ujame še v lovke razrednega in religioznega in od tu skoraj ni videti izhoda. Pa vendar ta filmček prikazuje, kako se mlade ženske, Muslimanke, borijo za svojo neodvisnost, samostojnost in kako one razbijajo stereotipe o normalni delitvi vlog med moškim in žensko.
https://www.facebook.com/womenability/?hc_ref=NEWSFEED&fref=nf

Še nekaj bistroumnih stereotipov danes

Še nekaj bistroumnih stereotipov danes, ki smo jih našli v različnih časopisih in ki nam že nekaj časa dvigujejo pritisk.

"Ženski sadeži morajo biti mehki, moški so slajši trdi.
Ženska parkirišča
Privlačne v telovadnici

Ženska znanost

Postala je vzorna mama in gospodinja.

Moška naj naredita red.

Moški si želijo zrezke, ženske pa torte.

Fantje so poprijeli za fitnes naprave, dekleta pa so bolj trenirala z jeziki"

Kako napredujemo pri M/Ž vlogah v družini, v delitvi del, v vzgoji za enake možnosti?

Alenka Švab in Nataša Zavrl sta se v svojih študijah zadržali pri tako imenovanem novem očetovstvu, novem materinstvu in odgovornem starševstvu. Današnji oče je soočen z veliko večjimi zahtevami za vključevanje v družino in pri delitvi dela v družini, ne glede na to ali sta zaposlena oba starša ali samo oče ali samo mati. Ženske v vsakem primeru pričakujejo od moških odgovornejšo vlogo pri skrbi za vsakdanje življenje družine, zlasti pri skrbi za otroke. Od današnjega očeta se pričakuje mnogo več. Princip enakopravnosti obeh spolov ali enakih možnosti za oba spola se najprej preizkusi prav v tej vsakdanji praksi, znotraj družine in pri vsakodnevnih opravilih. Tu gre za medsebojne odnose dveh odraslih in ženske so manj tolerantne do neenakosti, do nepravične razdelitve opravil med zakoncema ali skupno živečimi, kot je bilo to značilno v strogo patriarhalni družbi. Še vedno se glorificira in mistificira materinstvo, vendar pa se kar precej moških zaveda lastne vloge očetovstva (od tod tudi nastanek gibanja očetov in njihovo združevanje v društva) in vključevanje v različne aktivnosti, ki so še do pred kratkim veljale za izrazito »ženska opravila«.

Vendar pa očetovstva ne dojemamo zgolj kot nekaj funkcionalnega, torej z vidika, kaj vse oče naredi, temveč je bolj pomembna čustvena komponenta očetovstva. Ali se je ta tudi spremenila in kakšen odnos imajo otroci do svojih očetov? Ali gre s za določene stereotipe, kjer je oče potreben šele, ko otrok dopolni tretje leto (Benjamin Spock), ali ko ga je treba strogo prijeti, ga morda vpeljati v svet seksualnosti, ga naučiti »moškosti« itd.

Žensko imam privezano le v avtu (Val 202)

Praktično v vseh prilogah Dela, ki naj bi bil resna časopisna hiša, mrgoli predsodkov predvsem do žensk.

Zdi se, kot da so vsi, ki delajo na reklamah in reklamnih agencijah, vsi, ki se osredotočajo na nakupovalne tarče, nagnjeni k obravnavi seksističnih predpostavk enega ali drugega spola. Vendar prednjačijo predsodki pri ženskah.

V eni od prilog Dela se srečamo s trditvijo:

Ženske menda kupujemo več zaradi nenasitnega apetita po čevljih, torbicah in vsem, kar se sveti. Zveni znano?

Banalno. Torej, kompulzivne ženske nakupujejo svetleče stvari. Nekako tako kot tatinske srake napadajo vse, kar se sveti. In modni zapovedovalci lahko spet udarijo nov modni slog, ki zapoveduje, kaj naj ženske nakupujejo, saj so ja ženske. Njihovo ženskost opredeljujejo pravi nakupi.

No, delove reklame niso prizanesljive včasih tudi moškim, čeprav posredno spet udarjajo po ženskah. Npr. Objava reklame za zaposlitev v podjetju Schwarzmann. "Ni za mamine sinčke", se glasi. Torej mamini sinčki nimajo kaj iskati v tako moških službah.

KAj pa RADIO Slovenija? Val 202?

Je kaj bolšji, se da pričakovati, da je med poslušalstvom kar ogromno žensk in to tudi poročenih. V reklami (ki naj bi bila kampanja za varno vožnjo) se je znašla tale cvetka:

Žensko imam privezano le v avtu.

Pravzaprav nedopustne domislice, ki se nakaterim zdijo celo smešne, uidejo izpod "budnih" oči urednic ali urednikov.

Ni dovolj, da se razburjamo doma, potrebno bo opraviti s takimi šovinističnimi in seksističnimi izjavami drugače. Zakaj ne bi ženske odpovedale plačevanje naročnine takemu radiu, ki dopušča šovinistične izpade, ker to ni bila izjava, ki je ušla tako mimogrede, to je bila kampanja za varno vožnjo v prometu. Verjetno tisti, ki vidijo v ženskah le potrošnice in nakupovalke, le tiste, ki jih je treba privezati (raznorazne fantazme, zakaj žensko privezati....), tudi ne morejo razumeti posledic svojih besed, razen takrat ko se jim zgodi bumerang. Ko ženske odpovedo svojo pokornost!

Moj okras je mož

Moj okras je mož (Ona, 19.1.2016)

Jaz brez dvoma s svojim partnerjem živim avanturo. Zanj se uredim, kot sem se, ko sva se spoznavala, zapeljevala. Še vedno si želim biti tudi v spalnici zanj poželjiva (Onaplus 5.7.2016)

Doma pri pospravljanju bodi vedno urejena in v seksi oblačilih, sploh če je mož doma. (Ona 26.7. 2016)

 

Feminizem zadnjih 10 let kot da spi....Vendar ni vse tako rožnato, da bi lahko miroval. Pri pravicah žensk se vidi, da obstaja določena regresija. Če pa bi naštevali statistične podatke o pretepenih ženskah, o posiljenih ženskah, o množičnih posilstvih kot kriminalnem sredstvu poniževanja in podrejanja žensk, o žrtvah nasilja, o samohranilkah, o vsem neenakostim, ki smo jim priča v delovnem procesu, na delovnem mestu, potem bi videli, da je še kako potreben ta novi prebujeni feminizem. Pa vendar ženske same (primer revije Ona) zavzeto sprejemajo teze o svojem spolu, ki mora biti vedno na uporabo moškemu, tudi ko čisti tla ali stranišče, tudi ko kuha pečenko ali klobase za svojega partnerja, vedno mora biti zapeljiva. Dejstvo je, da so urednice One ženske in večina kolumnistk tudi. Toda to še ne pomeni, da bodo zastopale stališča spola, ne, v imenu novih uredniških politik bodo vzdrževale podobo žensk tako, da bodo časopisi polni reklam, ki bodo to žensko zasipale z imperativi, kakšna mora biti. Kakšno spodnje perilo si mora kupiti, katere kreme sodijo na njen obraz in s katerimi dišavami se mora odišaviti.Objavljali bodo slike fotomodelov in retuširali prej-potem ženske podobe. Ženske pa si bodo dopuščale, da sem jim vsiljuje ta nova podoba: Bodi lepa za vsako ceno. Češ saj svojo podobo si lahko z minimalnimi posegi izboljšaš in nekoga boš s tem osrečila. Ko je ta ženska še mlada, se da vse to narediti z minimalnimi posegi pri frizerju/frizerki, kozmetičnem salonu etc. Kasneje te retušira novodobni lepotni kirurg, ali pa to celo naredi njegov sin in mastno zaračuna.

Ko si ženska prilepi brke, nastane preobrat! Ko je v 19. stoletju obleka hlače tudi. Ko je začela voziti avto prav tako. Ko je šla prvič na volitve in ko se danes bojujejo za ohranitev pravice, da odloča o svojem telesu, o splavu.

Iz zgornjih citatov se da videti, kako se morajo ženske danes ponovno bojevati tudi za seksualno svobodo.Celo njihove mame so imele to svobodo. In zdi se, kot da se hčerkam godi slabše kot njihovim mamam.

Zakaj so ženske še vedno objekt?

Biti lepa" je v teh časih velik diktat. Kot da je edini užitek današnjega sveta v tem, kar je vidno navzven, v podobi, v opredmetenju. Primerjava dekleta, žensk in avta kot igračke za moške je sicer resda dolgoletna fantazma moškjega sveta, ki se je najbolj izkazovala na avtomobilskih sejmih, kjer so lepotice igrale vlogo avta.

Še večji diktat današnjega časa je "Biti vedno lepa in zraven še uspešna v službi". Gre za premik od hedonizma, uživanja življenja, v iskanje uspešnosti v službi. Te pa so še zmeraj slabše plačane od moških, ženske, kljub boljši izobraženosti ali izobrazbeni stopnji zasedajo slabša delovna mesta, več je tudi brezposlenih in več kot 70% jih živi v enostarševskih družinah. Kar pomeniu, da ženske prevzemajo tisto nevidno manj priznano in družbeno manj opevano stvarnost, kjer se ženski pripiše skrbstveno delo.

Problem pripisovanja vlog ali diktat nekihzunanjih zahtev, kakšna mora biti sodobna ženska, je izvor vrste frustracij, nevroz in težav žensk, ki ne zmorejo več toliko vlog, ki ne zmorejo več domačega neplačanega dela in opravljanja perfektnega gospodinjstva. Ženske se počutijo vse bolj utrujene, ne počutijo se dobro, podredijo se temu pritisku. Ženske razvijajo nekakšne modele hiper odgovornosti, individualnosti in s tem osamljenosti. Na eni strani odrkivajo same sebe, na drugi pa se čutijo eksistenčno utrujene (zlasti matere samohranilke)

Današnja ženska si želi trenutka novega ravnotežja med tem, koliko skrbi za druge in koliko drugi skrbijo zanjo. Hoče čas zase in brez plenov, ne želi živeti pod stalnim pritiskom hitenja, želi si, da se za trenutek laho oddahne. Želi se smejati, vendar ne slabim šalam na svoj račun in na račun "blondink". Ne želi si postati moški, da bi se osvobodila ali emancipirala, temveč želi ponovno premisliti svoj spol po koščkih in sestavljeno v celoto, brez diktatov, in se relizirati kot ženska.

"

Zakaj izbiramo citate?

Zato ker se ravno preko jezika vidi, kako se je znižala kultura v odnosu med moškim in žensko. Če analiziramo vrsto resnih časopisov in revij ali pa izjav ljudi na najbolj odgovornih mestih (med drugim se tudi nova ministrica za finance ob predstavitvi nagovarja v moškem spolu, ona je minister in ne ministrica) vidimo, da je v javni rabi ogromno nepravičnih in seksitičnih oznak predvsem žensk, ogromno poenostavitev in "večnih" resnic, s katerimi se morajo spopadati današnje mlade ženske in moški. Problem nastane, ko ni nikogar, ko bi se temu zoperstavljal in ko ni več želje, da bi se te večne resnice ovrglo. Uporaba moškega spola pri poklicih, pri prevzemanju določenih vlog v družbi, prevzemanju odgovornejših delivnih mest, kjer se zdi, kot da ne obstaja besed ženskega spola, je le vrh take ledene gore, ki izvira iz patriarhalnega obvladovanja življenja.In seveda, kjer je ženska objekt in ne subjekt.

Direktorica gospodinjstva

Še vedno, tudi v 21. stoletju gre za bistveno vprašanje neenakopravnosti odnosa med moškim in žensko: odpravo neplačanega gospodinjskega dela, gre za delitev dela v gospodinjstvu in gre za odpravo stereotipov o ženskih in moških poklicih, delu, sposobnosti, zmožnostih, nadarjenosti, gre za odpravo vzgojnih konceptov, ki sprejemajo ženske kot bolj gospodinjske in moške kot bolj šefovske. Ali je mati srečna, ker je tudi  direktorica gospodinjstva in ali je oče zadovoljen, ker je šef v službi? Ali se neenakopravnost začne v tem sprejemanju vlog?