Projekt M/Ž KLIŠEJI se izteka

»MDDSZ ni odgovorno za informacije, ki jih vsebuje gradivo, in za njihovo nadaljnjo uporabo, ker predstavljajo poglede avtorja/avtorice.«

Projekt M/Ž klišeji se končuje. Skozi nekja mesecev smo ekipa umetnic, oblikovalk in sociologinj prodirale na teren samoumevnosti stereotipa pri obravnavah spola in spolnih razlik. Ni nam bilo lahko. Časi so takšni, ko se pojavljajo različne nestrpnosti in sovraštva, ki nastajajo na podlagi prevzetih klišejev do moških in žensk. Časi so takšni, da današnjim mladim dekletom ni več podarjeno vedenje o njihovih pravicah, da vse, kar je bilo nekoč izborjeno, se počasi kruši, izničujejo in tudi one same se bodo morale boriti tako kot njihove mame, za priznanje pravic spola, za prenehanje poniževanja in zaničevanja.

Projekt je tako na vizualni kot tud na osveščevalni ravni problematiziral uporabo spolnih razlik, hkrati pa je kritično prevetril določene metode, kjer stereotip postaja praksa, kjer ni več nobene kritičnosti. Sezamovke smo se borile proti samoumevnosti, ki se tako rada vcepi v zavest, ki lahko pripelje tudi do škodljivih ravnanj, zlasti tistih, ki te vzorce zlahka uporabljajo.

Zaradi naraščajočih negativnih pojavov v družbi smo želele opozoriti, da je potrebno dati več poudarka na izobraževanju, usposabljanju, na delu z mladimi.  Zato smo se odločili, da je skupina umetnikov, oblikovalcev, socialnih pedagogov in sociologov na vrsti delavnic in na končni razstavi spodbudila skupine mladih v starosti od 15 do 18 let, da so zbirali in predstavili žensko – moške slogane, zakoreninjene v njihovi okolici, v medijih, ki jih prebirajo, v vsakdanjem življenju, kjer opažajo določene vzorce vedenja do žensk in do moških. Naš cilj je bil, da jih spodbudimo k spopadanju s temi vzorci, četudi jih srečujejo v družini, med prijatelji ali so imeli celo sami o tem že privzeto mnenje, svoje lastne poglede. Vse to bomo skušali vizualizirati in prenesti na tiste vrste obveščanja, ki lahko vplivajo na druge mlade, na njihove vrstnike, da premislijo o svojih klišejskih ravnanjih. Ob delavnicah smo gledali tudi filme na to vsebino, se pozabavali z modo, ustvarjali na različnih delavnicah ročnih spretnosti, kjer smo zamenjali vloge, kjer so fantje delali zgolj tim »ženska opravila« in dekleta »tim. moška«. Za vse udeležence je bil projekt zabaven. Nismo pa želeli ostati le znotraj štirih sten, šli smo tudi na več najbolj obiskanih lokalov od lokalov na Petkovškovem nabrežju, do lokalov na Bregu, do lokalov na Novem trgu in v soseskah kot je Dravlje in Celovški dvoru, kjer smo razdelili prtičke za pod skodelice in kjer smo se pogovarjali z lastniki lokalov in gosti, ki so prebirali sporočila. Bila je to nova izkušnja in zanimiva interakcija.

Projekt podpira MDDSZ,

MDDSZ ni odgovorno za informacije, ki jih vsebuje gradivo, in za njihovo nadaljnjo uporabo, ker predstavljajo poglede avtorja/avtorice.

Kako napredujemo pri M/Ž vlogah v družini, v delitvi del, v vzgoji za enake možnosti?

Alenka Švab in Nataša Zavrl sta se v svojih študijah zadržali pri tako imenovanem novem očetovstvu, novem materinstvu in odgovornem starševstvu. Današnji oče je soočen z veliko večjimi zahtevami za vključevanje v družino in pri delitvi dela v družini, ne glede na to ali sta zaposlena oba starša ali samo oče ali samo mati. Ženske v vsakem primeru pričakujejo od moških odgovornejšo vlogo pri skrbi za vsakdanje življenje družine, zlasti pri skrbi za otroke. Od današnjega očeta se pričakuje mnogo več. Princip enakopravnosti obeh spolov ali enakih možnosti za oba spola se najprej preizkusi prav v tej vsakdanji praksi, znotraj družine in pri vsakodnevnih opravilih. Tu gre za medsebojne odnose dveh odraslih in ženske so manj tolerantne do neenakosti, do nepravične razdelitve opravil med zakoncema ali skupno živečimi, kot je bilo to značilno v strogo patriarhalni družbi. Še vedno se glorificira in mistificira materinstvo, vendar pa se kar precej moških zaveda lastne vloge očetovstva (od tod tudi nastanek gibanja očetov in njihovo združevanje v društva) in vključevanje v različne aktivnosti, ki so še do pred kratkim veljale za izrazito »ženska opravila«.

Vendar pa očetovstva ne dojemamo zgolj kot nekaj funkcionalnega, torej z vidika, kaj vse oče naredi, temveč je bolj pomembna čustvena komponenta očetovstva. Ali se je ta tudi spremenila in kakšen odnos imajo otroci do svojih očetov? Ali gre s za določene stereotipe, kjer je oče potreben šele, ko otrok dopolni tretje leto (Benjamin Spock), ali ko ga je treba strogo prijeti, ga morda vpeljati v svet seksualnosti, ga naučiti »moškosti« itd.

Žensko imam privezano le v avtu (Val 202)

Praktično v vseh prilogah Dela, ki naj bi bil resna časopisna hiša, mrgoli predsodkov predvsem do žensk.

Zdi se, kot da so vsi, ki delajo na reklamah in reklamnih agencijah, vsi, ki se osredotočajo na nakupovalne tarče, nagnjeni k obravnavi seksističnih predpostavk enega ali drugega spola. Vendar prednjačijo predsodki pri ženskah.

V eni od prilog Dela se srečamo s trditvijo:

Ženske menda kupujemo več zaradi nenasitnega apetita po čevljih, torbicah in vsem, kar se sveti. Zveni znano?

Banalno. Torej, kompulzivne ženske nakupujejo svetleče stvari. Nekako tako kot tatinske srake napadajo vse, kar se sveti. In modni zapovedovalci lahko spet udarijo nov modni slog, ki zapoveduje, kaj naj ženske nakupujejo, saj so ja ženske. Njihovo ženskost opredeljujejo pravi nakupi.

No, delove reklame niso prizanesljive včasih tudi moškim, čeprav posredno spet udarjajo po ženskah. Npr. Objava reklame za zaposlitev v podjetju Schwarzmann. "Ni za mamine sinčke", se glasi. Torej mamini sinčki nimajo kaj iskati v tako moških službah.

KAj pa RADIO Slovenija? Val 202?

Je kaj bolšji, se da pričakovati, da je med poslušalstvom kar ogromno žensk in to tudi poročenih. V reklami (ki naj bi bila kampanja za varno vožnjo) se je znašla tale cvetka:

Žensko imam privezano le v avtu.

Pravzaprav nedopustne domislice, ki se nakaterim zdijo celo smešne, uidejo izpod "budnih" oči urednic ali urednikov.

Ni dovolj, da se razburjamo doma, potrebno bo opraviti s takimi šovinističnimi in seksističnimi izjavami drugače. Zakaj ne bi ženske odpovedale plačevanje naročnine takemu radiu, ki dopušča šovinistične izpade, ker to ni bila izjava, ki je ušla tako mimogrede, to je bila kampanja za varno vožnjo v prometu. Verjetno tisti, ki vidijo v ženskah le potrošnice in nakupovalke, le tiste, ki jih je treba privezati (raznorazne fantazme, zakaj žensko privezati....), tudi ne morejo razumeti posledic svojih besed, razen takrat ko se jim zgodi bumerang. Ko ženske odpovedo svojo pokornost!

Vstop v območje brez predsodkov

Sezam vas vabi, da odprete vrata polna predsodkov. Vstopite naprej in se soočite za neenakostmi v vsakdanjem življenju.

Odprite vrata v svet brez predsodkov.

Vabimo vas, da sodelujete v naših poizkusih senzibiliziranja mladih o problemih neenkosti po spolu. Napišite nam kakšno vašo izkušnjo, takšno ali drugačno, sodelujte z nami v blogu. Ne grizemo.

Za Sezam: Nada Kirn Špolar

Moj okras je mož

Moj okras je mož (Ona, 19.1.2016)

Jaz brez dvoma s svojim partnerjem živim avanturo. Zanj se uredim, kot sem se, ko sva se spoznavala, zapeljevala. Še vedno si želim biti tudi v spalnici zanj poželjiva (Onaplus 5.7.2016)

Doma pri pospravljanju bodi vedno urejena in v seksi oblačilih, sploh če je mož doma. (Ona 26.7. 2016)

 

Feminizem zadnjih 10 let kot da spi....Vendar ni vse tako rožnato, da bi lahko miroval. Pri pravicah žensk se vidi, da obstaja določena regresija. Če pa bi naštevali statistične podatke o pretepenih ženskah, o posiljenih ženskah, o množičnih posilstvih kot kriminalnem sredstvu poniževanja in podrejanja žensk, o žrtvah nasilja, o samohranilkah, o vsem neenakostim, ki smo jim priča v delovnem procesu, na delovnem mestu, potem bi videli, da je še kako potreben ta novi prebujeni feminizem. Pa vendar ženske same (primer revije Ona) zavzeto sprejemajo teze o svojem spolu, ki mora biti vedno na uporabo moškemu, tudi ko čisti tla ali stranišče, tudi ko kuha pečenko ali klobase za svojega partnerja, vedno mora biti zapeljiva. Dejstvo je, da so urednice One ženske in večina kolumnistk tudi. Toda to še ne pomeni, da bodo zastopale stališča spola, ne, v imenu novih uredniških politik bodo vzdrževale podobo žensk tako, da bodo časopisi polni reklam, ki bodo to žensko zasipale z imperativi, kakšna mora biti. Kakšno spodnje perilo si mora kupiti, katere kreme sodijo na njen obraz in s katerimi dišavami se mora odišaviti.Objavljali bodo slike fotomodelov in retuširali prej-potem ženske podobe. Ženske pa si bodo dopuščale, da sem jim vsiljuje ta nova podoba: Bodi lepa za vsako ceno. Češ saj svojo podobo si lahko z minimalnimi posegi izboljšaš in nekoga boš s tem osrečila. Ko je ta ženska še mlada, se da vse to narediti z minimalnimi posegi pri frizerju/frizerki, kozmetičnem salonu etc. Kasneje te retušira novodobni lepotni kirurg, ali pa to celo naredi njegov sin in mastno zaračuna.

Ko si ženska prilepi brke, nastane preobrat! Ko je v 19. stoletju obleka hlače tudi. Ko je začela voziti avto prav tako. Ko je šla prvič na volitve in ko se danes bojujejo za ohranitev pravice, da odloča o svojem telesu, o splavu.

Iz zgornjih citatov se da videti, kako se morajo ženske danes ponovno bojevati tudi za seksualno svobodo.Celo njihove mame so imele to svobodo. In zdi se, kot da se hčerkam godi slabše kot njihovim mamam.

Zakaj so ženske še vedno objekt?

Biti lepa" je v teh časih velik diktat. Kot da je edini užitek današnjega sveta v tem, kar je vidno navzven, v podobi, v opredmetenju. Primerjava dekleta, žensk in avta kot igračke za moške je sicer resda dolgoletna fantazma moškjega sveta, ki se je najbolj izkazovala na avtomobilskih sejmih, kjer so lepotice igrale vlogo avta.

Še večji diktat današnjega časa je "Biti vedno lepa in zraven še uspešna v službi". Gre za premik od hedonizma, uživanja življenja, v iskanje uspešnosti v službi. Te pa so še zmeraj slabše plačane od moških, ženske, kljub boljši izobraženosti ali izobrazbeni stopnji zasedajo slabša delovna mesta, več je tudi brezposlenih in več kot 70% jih živi v enostarševskih družinah. Kar pomeniu, da ženske prevzemajo tisto nevidno manj priznano in družbeno manj opevano stvarnost, kjer se ženski pripiše skrbstveno delo.

Problem pripisovanja vlog ali diktat nekihzunanjih zahtev, kakšna mora biti sodobna ženska, je izvor vrste frustracij, nevroz in težav žensk, ki ne zmorejo več toliko vlog, ki ne zmorejo več domačega neplačanega dela in opravljanja perfektnega gospodinjstva. Ženske se počutijo vse bolj utrujene, ne počutijo se dobro, podredijo se temu pritisku. Ženske razvijajo nekakšne modele hiper odgovornosti, individualnosti in s tem osamljenosti. Na eni strani odrkivajo same sebe, na drugi pa se čutijo eksistenčno utrujene (zlasti matere samohranilke)

Današnja ženska si želi trenutka novega ravnotežja med tem, koliko skrbi za druge in koliko drugi skrbijo zanjo. Hoče čas zase in brez plenov, ne želi živeti pod stalnim pritiskom hitenja, želi si, da se za trenutek laho oddahne. Želi se smejati, vendar ne slabim šalam na svoj račun in na račun "blondink". Ne želi si postati moški, da bi se osvobodila ali emancipirala, temveč želi ponovno premisliti svoj spol po koščkih in sestavljeno v celoto, brez diktatov, in se relizirati kot ženska.

"

Zakaj izbiramo citate?

Zato ker se ravno preko jezika vidi, kako se je znižala kultura v odnosu med moškim in žensko. Če analiziramo vrsto resnih časopisov in revij ali pa izjav ljudi na najbolj odgovornih mestih (med drugim se tudi nova ministrica za finance ob predstavitvi nagovarja v moškem spolu, ona je minister in ne ministrica) vidimo, da je v javni rabi ogromno nepravičnih in seksitičnih oznak predvsem žensk, ogromno poenostavitev in "večnih" resnic, s katerimi se morajo spopadati današnje mlade ženske in moški. Problem nastane, ko ni nikogar, ko bi se temu zoperstavljal in ko ni več želje, da bi se te večne resnice ovrglo. Uporaba moškega spola pri poklicih, pri prevzemanju določenih vlog v družbi, prevzemanju odgovornejših delivnih mest, kjer se zdi, kot da ne obstaja besed ženskega spola, je le vrh take ledene gore, ki izvira iz patriarhalnega obvladovanja življenja.In seveda, kjer je ženska objekt in ne subjekt.

Direktorica gospodinjstva

Še vedno, tudi v 21. stoletju gre za bistveno vprašanje neenakopravnosti odnosa med moškim in žensko: odpravo neplačanega gospodinjskega dela, gre za delitev dela v gospodinjstvu in gre za odpravo stereotipov o ženskih in moških poklicih, delu, sposobnosti, zmožnostih, nadarjenosti, gre za odpravo vzgojnih konceptov, ki sprejemajo ženske kot bolj gospodinjske in moške kot bolj šefovske. Ali je mati srečna, ker je tudi  direktorica gospodinjstva in ali je oče zadovoljen, ker je šef v službi? Ali se neenakopravnost začne v tem sprejemanju vlog?

Nekaj informacij za nazaj

25.5., 26.5. in 27. 5. 2016 od 12:00 - 13:30 dogajanja na temo M/Ž klišejev s poudarkom na enakost spolov/delavnice v MPM na Zaloški 55, mentorji in vodje delavnic: Maja Ramšak, Andrej Kurent, Bor Kirn in Leja Markelj:

1. Dijakinje so v začetku tedna dobile nalogo, da preberejo v naprej pripravljeno enostavno razlago pojmov (npr. kaj je biološki spol, kaj je družbeni spol, kaj je enakost/neenakost spolov, družbene vloge M/Ž ...). Poiskale naj bi vsaj 3 stereotipne izjave o moških in o ženskah v medijih (revijah, internet, časopis, reklame, v filmih/serijah (na TV-ju));

2. Skupina mladih iz BIC, Živilska šola in mentorji iz MPM so najprej debatirali o razumevanju vnaprej poslanih pojmov.

3. Potem je sledila predstavitev - na kateri bodo zanimivosti o vlogah M/Ž tako na političnem in gospodarskem področju, na področju izobraževanja, nasilja, glede odločanja, tudi vloge v družini ...

4. Nato smo spremljali zanimiv video o enakosti/neenakosti spolov.

5. Do konca tedna so zbirale citate iz različnih revij (Cosmopolitan, Ona, Omaplus, Naja, Jana etc, različni časopisi (Delo, Dnevnik ...) Nato je sledila delavnica, na kateri se je izdelal plakat z vsemi možnimi seksističnimi in mačističnimi izjavami, tudi stereotipi o Ž/M ("Bejba mora biti huda" in podobne).

6. Debata je potekala:

- o vlogah v njihovi družini;

- o vlogah v šoli (vloge dijakinj in dijakov);

- o homoseksualcih, transvestitih ...

- o njihovih občutenjih/mnenjih glede njihove vloge kot Ž;

7. Snemali smo različne izjave/mnenj o enakosti spolov

8. Na koncu pa opravile evalvacija na delavnico :)

Zakaj moško/ženski klišeji?

Slovenski prostor je prežet s sovražnim govorom in prežet z ustrahovanjem, s širjenjem nenehno ponavljajočih se stereotipov, slabih zgodb o deprivilegiranih skupinah, o migrantih, o azilantih, o tujcih, o drugačnih, o pripadnikih drugih ver, o istospolno usmerjenih. Zlasti po referendumski razpravi o istospolnih porokah in po vse večji antibegunski histeriji, koelnskih dogodkih ogrožanja žensk, so mediji pričeli z razpihovanjem atmosfere strahu, sovraštva in objavljanja vse bolj klišejskih zgodb o teh tematikah. Mladi danes so preko različnih medijih bombardirani s stereotipi. Prikritega ali odkritega seksizma je vsepovsod in ni sankcionirano na družbeni ravni. Besede kot so feminizem, kot boj za ženske pravice, so danes nezaželene, feministka je danes psovka za žensko, ki se bori za enake možnosti ali za ohranitev tistih pravic, ki so bile nekoč izbojevane. Enake možnosti niso več nekaj samoumevnega in vrednota sama zase. Boj proti diskriminaciji ali pa boj za enakopravnost med spoloma zgleda kot nekakšen anahronizem, saj se v družbeno stvarnost vstavljajo stari vzorci, stari predsodki do spolov, do enakih možnosti in zdi se, kot da je treba vsakič znova začeti od začetka. Mladi imajo le redko znotraj šolskega sistema možnost razpravljati prav o teh tematikah. Šolski sistem je postal produktivističen in vzgojne vsebine nimajo več pomena. Kot da je vse to stvar družine. Družina pa pri 15-18-letnikih nima več tako pomembnega vpliva kot ga ima medvrstniško druženje. Zato se je naše društvo, ki že leta razvija oblike neformalnega dela z mladimi in med mladimi, odločilo, da s svojimi neformalnimi aktivnostmi in z razvojem posebnih metod dela z mladimi in nagovorom javnosti, ukrepa. Zato smo tudi povabil izvrstne, razmišljajoče umetnike in sociologe, da se na svoj način spopadejo s temi klišeji in spodbudijo mlade h kritičnemu razmišljanju in akciji.

*Projekt je omogočilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.