Poznavanje stereotipov o moških v šolskih programih

Danes nas je prijetno presenetil članek v Sobotni prilogi Dnevnika Objektiv o Avstraliji in njeni uvedbi tečaja o enakosti spolov. Tam os zaradi dejstva, da je vsak dan ena žrtev, kjer so zaradi tega, ker vsak dan ena ženska umre kot žrtev družinskega nasilja, uvedli od vrtca pa do srednje šole po vertikali učenje o stereotipih o moških, s čimer želijo vplivati na novo kulturo med spoloma, na dvig zavesti o ženskah in moških in njihovi enakopravnosti. Pri tem se nam zdi najbolj pomembno dejstvo, da se ministrstvo za šolstvo zaveda povezanosti izobraževanja, dvigovanja kulture o strpnosti, dvigovanja splošne kulture kot ene od oblik boja prosti nasilju nad ženskami.

Naš projekt je bil namenjen ne le igrivemu in zabavnemu spoznavanju stereotipnih obrazcev, ki prežemajo naše medije, temveč se skuša spopasti na konkretnem polju s povečanimi pojavi nasilja nad ženskami. Bodisi mladimi, bodisi na cesti bodisi v družinskem življenju. Vsako malo bolj poglobljeno pisanje, govorjenje in obveščanje o tem pripomore k postopnemu ozaveščanju.

Projekt M/Ž KLIŠEJI se izteka

»MDDSZ ni odgovorno za informacije, ki jih vsebuje gradivo, in za njihovo nadaljnjo uporabo, ker predstavljajo poglede avtorja/avtorice.«

Projekt M/Ž klišeji se končuje. Skozi nekja mesecev smo ekipa umetnic, oblikovalk in sociologinj prodirale na teren samoumevnosti stereotipa pri obravnavah spola in spolnih razlik. Ni nam bilo lahko. Časi so takšni, ko se pojavljajo različne nestrpnosti in sovraštva, ki nastajajo na podlagi prevzetih klišejev do moških in žensk. Časi so takšni, da današnjim mladim dekletom ni več podarjeno vedenje o njihovih pravicah, da vse, kar je bilo nekoč izborjeno, se počasi kruši, izničujejo in tudi one same se bodo morale boriti tako kot njihove mame, za priznanje pravic spola, za prenehanje poniževanja in zaničevanja.

Projekt je tako na vizualni kot tud na osveščevalni ravni problematiziral uporabo spolnih razlik, hkrati pa je kritično prevetril določene metode, kjer stereotip postaja praksa, kjer ni več nobene kritičnosti. Sezamovke smo se borile proti samoumevnosti, ki se tako rada vcepi v zavest, ki lahko pripelje tudi do škodljivih ravnanj, zlasti tistih, ki te vzorce zlahka uporabljajo.

Zaradi naraščajočih negativnih pojavov v družbi smo želele opozoriti, da je potrebno dati več poudarka na izobraževanju, usposabljanju, na delu z mladimi.  Zato smo se odločili, da je skupina umetnikov, oblikovalcev, socialnih pedagogov in sociologov na vrsti delavnic in na končni razstavi spodbudila skupine mladih v starosti od 15 do 18 let, da so zbirali in predstavili žensko – moške slogane, zakoreninjene v njihovi okolici, v medijih, ki jih prebirajo, v vsakdanjem življenju, kjer opažajo določene vzorce vedenja do žensk in do moških. Naš cilj je bil, da jih spodbudimo k spopadanju s temi vzorci, četudi jih srečujejo v družini, med prijatelji ali so imeli celo sami o tem že privzeto mnenje, svoje lastne poglede. Vse to bomo skušali vizualizirati in prenesti na tiste vrste obveščanja, ki lahko vplivajo na druge mlade, na njihove vrstnike, da premislijo o svojih klišejskih ravnanjih. Ob delavnicah smo gledali tudi filme na to vsebino, se pozabavali z modo, ustvarjali na različnih delavnicah ročnih spretnosti, kjer smo zamenjali vloge, kjer so fantje delali zgolj tim »ženska opravila« in dekleta »tim. moška«. Za vse udeležence je bil projekt zabaven. Nismo pa želeli ostati le znotraj štirih sten, šli smo tudi na več najbolj obiskanih lokalov od lokalov na Petkovškovem nabrežju, do lokalov na Bregu, do lokalov na Novem trgu in v soseskah kot je Dravlje in Celovški dvoru, kjer smo razdelili prtičke za pod skodelice in kjer smo se pogovarjali z lastniki lokalov in gosti, ki so prebirali sporočila. Bila je to nova izkušnja in zanimiva interakcija.

Projekt podpira MDDSZ,

MDDSZ ni odgovorno za informacije, ki jih vsebuje gradivo, in za njihovo nadaljnjo uporabo, ker predstavljajo poglede avtorja/avtorice.

Kaj pravi najnovejša literatura o ž-m klišejih?

http://www.nybooks.com/articles/2016/08/18/hot-sex-young-girls/?utm_medium=email&utm_campaign=NYR%20Girls%20wildlife%20fashion%20science&utm_content=NYR%20Girls

Dve novi knjigi, ki govorita o ameriških dekletih. Avtorica Nancy Joe Sales je naredila več kot 200 intervjujev z mladimi dekleti in ugotovila, da so mlada dekleta danes prek kulture socialnih medijev izjemno izpostavljena seksizmu in hiperseksualnosti. Čeprav zgleda, kot da so ameriška dekleta najbolj privilegirana in najbolj uspešna na svetu, se prav po zaslugi nekajurne vsakodnevne izpostavljenosti socialnim medijem soočajo z on-line grozečo kulturo, kjer so one seksualni objekt. In so prav pred tovrstnimi zlorabami nebogljene, mogoče celo bolj nebogljene kot njihove matere pred 30-imi leti.Predvsem zaradi izpostavljenosti mizogenim šalam, pornografskim podobam in grozečim izjavam o njih sami, ki jim rušijo samopodobo in samospoštovanje.

Če vas ta uvod zamika, si preberite zgornjo kolumno iz New York Review of Books.

Prijatelji po svetu

Tole nam pošiljajo prijatelji, ki so v svetu, torej nekaj globokoumnih od drugod:

Evo, se ena za na prticek "Moja soproga spada v mojo kuhinjo" http://www.rtvslo.si/svet/nigerijski-predsednik-buhari-moja-zena-spada-v-mojo-kuhinjo/405235

Kaj ovira ženske za vstop v podjetništvo?

Povezane in uspešne, Ekonomski potencial žensk v Sloveniji, september 2016

Marta Turk: Žensko podjetništvo je priložnost za družbo

str.10-11

Kaj ovira ženske za vstop v podjetništvo:

1. velika delovna obremenitev in dvojna vloga v službi in doma

2. premalo samozavesti in zamozaupanja

3. pomanjkanje socialnega kapitala v poslovnem okolju in tudi domače podpore, nestimulativno šolsko okolje, ki bi promoviralo ženske kot voditeljice podjetij ali kot podjetnice ter stereotipi v družbi

4. izključenost iz tradicionalnih poslovnih mrež in manjše možnosti dostopa do informacij

5. strah pred tveganjem pri najemanju posojil in po drugi strani diskriminatoren odnos posojilodajalcev do ženskih podjetniških projektov

6. stereotipi v zvezi z ženskami v poslu, češ, da so "ženska podjetja" pravzaprav neke vrste ženski hobi oz. da gre za "prisilno podjetništvo" zaradi zagotavljanja preživetja in socialne varnosti.

Direktorica gospodinjstva

Še vedno, tudi v 21. stoletju gre za bistveno vprašanje neenakopravnosti odnosa med moškim in žensko: odpravo neplačanega gospodinjskega dela, gre za delitev dela v gospodinjstvu in gre za odpravo stereotipov o ženskih in moških poklicih, delu, sposobnosti, zmožnostih, nadarjenosti, gre za odpravo vzgojnih konceptov, ki sprejemajo ženske kot bolj gospodinjske in moške kot bolj šefovske. Ali je mati srečna, ker je tudi  direktorica gospodinjstva in ali je oče zadovoljen, ker je šef v službi? Ali se neenakopravnost začne v tem sprejemanju vlog?